Šrajbarski turn

Grad s pripadajočimi parkovnimi in gospodarskimi površinami leži v pobočjih Krškega gričevja severno od Leskovca pri Krškem. Območje, ki je danes razglašeno za spomenik državnega pomena, obsega grajsko stavbo, pristavi, nekdanji park in parkovno zaledje z mavzolejem rodbine Auersperg. Grad predstavlja enega najpomembnejših spomenikov renesančne grajske arhitekture na Slovenskem in širše, neorenesančni mavzolej je eno redkih ohranjenih del graškega arhitekta Konrada Lueffa (1841‒1914) pri nas in predstavlja hkrati edini monumentalni in reprezentativen tovrstni objekt na Slovenskem. Območje je tudi vrtnoarhitekturni spomenik, saj predstavlja razvoj skladno oblikovanega parka, ki je sledil slogovnim značilnostim vsakokratnega časa, pomembno dopolnitev grajenega bivališča in je odraz bivalne kulture svojih lastnikov. V gradu je med drugimi bival pesnik in politik Anton Aleksander Auersperg (Anastasius Grün, 1806‒1876), ki se je tu srečeval s pesnikom Francetom Prešernom. Njegova žena Marija, roj. grofica Attems, velja za nadarjeno slikarko zlasti bidermajerskih cvetličnih tihožitij (nekatere med njimi hrani Narodna galerija).

Šrajbarski turn je pozidan na iregularni pravokotni talni ploskvi. Bivalni trakti zamejujejo štirikotno notranje dvorišče, zunanji vogali zasnove so okrepljeni z neenako velikimi okroglimi, s strmimi stožiščastimi strehami kritimi stolpi. Stavba sega v višino poldruge etaže. Nad podkletenima vzhodnim in zahodnim traktom je visoko pritličje, nad njim je gosposko nadstropje, pod vrhom je podstrešna poletaža. Zunanjost je barokizirana. Okna so v pritličju sorazmerno velika, skoraj kvadratna, v gosposkem nadstropju so visoka. V podstrešni etaži so še vedno sorazmerno velika, a podolgovata. Najzanimivejša so okna na zahodni fasadi in na jugozahodnem stolpu, kjer se v nadstropju razkrivajo izpod ometov renesančne, reliefno poudarjene obrobe. Sedemosno, proti severu orientirano vhodno fasado, v pritličju členijo globoko v omet vrezane horizontalne reže, nad gredo so polja med okenskimi odprtinami poudarjena z blendami. V osi pritličja jo poudarja ometan rustičen portal s starimi vratnicami, na vrhu pa sklepa fasado trikotno čelo. Nad portalom je vzidan kamniti aliančni grb rodbin Auersperg in Falkenhayn. V atiki je pod urno številčnico grbovna plošča, ki prikazuje grbe rodbin Rajhenburg, Trautson in Cles. Na dvorišče vodita obokana veža in širok, polkrožno sklenjen portal z na ajdovo zrno prirezanim robom. Dvorišče je  v celoti arkadirano in velja za najimenitnejši del grajske stavbe; raziskovalci ga datirajo v 40-ta leta 16. stoletja. Arkade so enonadstropne. V pritličju in nadstropju stojijo na okroglih kamnitih stebrih in so razvrščene v enakih razmikih. Arkadni stebri v pritličju so sestavljeni in imajo različno oblikovane kapitele z jezikastimi listi, z volutnimi brstiči in s kvadratnimi krilnimi ploščami. Stebri v nadstropju so pol nižji, a monolitni, sicer skromneje oblikovani, kapiteli pa so tudi tu različno oblikovani in kažejo rozetne motive, jonske volute in ščitke. V nadstropju sta v dveh trikotnih poljih med dvema arkadnima lokoma na južni strani dvorišča vzidana kamnita grba rodbin Rajhenburg in Stubenberg. Vrh pritličnega dela arkad ob severnem traktu je delno ohranjena naslikana sončna ura s kronogramom z letnico 1771, tudi dvoriščna stena tega trakta je opremljena z baročno atiko, v katero je vstavljena ura. Iz časa baroka je ohranjeno marmorno stopnišče, opremljeno z lesenimi balustri, ki vodi iz vhodne veže v gospodarsko poslopje.

Grajski park je danes opuščen in vsebuje zgolj ostanke vrtnega zidu, treh parkovnih portalov, rondoja in gabrovega drevoreda. Sredi nekdanjega parka stoji v obliki kamnitega bloka spomenik botaniku Alfonzu Pavlinu (1853‒1942), ki je bil sin oskrbnika gradu. V pobočju zahodno od dvorca stoji na dvignjeni terasi, obdani z ograjo iz kovanega železa, mavzolej Antona Aleksandra Auersperga (Anastasiusa Grüna), ki ga je po smrti grofa dala leta 1877 zgraditi njegova vdova Marija, roj. grofica Attems. Načrti so delo graškega arhitekta Konrada Lueffa. Mavzolej je centralne okrogle oblike (rotunda), pokrit s kupolo svetlobnico, ki se zaključuje s križem. Vhodni portal v mavzolej je poudarjen z dvema stebroma, nad katerima je preklada, ki se zaključuje s trikotnim timpanonom, sredi katerega je grb Auerspergov. Notranjost je centralni prostor, ki je s pilastri razdeljen na šest polj. V osrednjem polju nasproti vrat stoji na podstavku doprsni kip Anastasiusa Grüna, klesan iz belega marmorja. Na ostalih poljih se nahajajo nagrobne plošče tistih, ki so tu pokopani. V kletnem prostoru so v nišah razporejene krste, ki se nahajajo pod spominskimi ploščami v zgornjem delu objekta.

Na mestu današnjega gradu je sprva najverjetneje stal mnogo skromnejši dvor stolpaste oblike (turn), sedanjo obliko pa naj bi grad dobil kmalu po letu 1515, ko so kmetje takratno stavbo v velikem uporu zavzeli in izropali. Valvasorjev bakrorez (ok. 1678) namreč prikazuje grad sredi vrtov v še danes povsem prepoznavni podobi štiritraktne stavbe z ogelnimi okroglimi stolpi. Že Ivan Stopar in Emilijan Cevc sta nastanek grajske arhitekture postavila v zgodnjo renesanso, najnovejše raziskave pa temu pritrjujejo in kažejo, da je bila stavba pozidana od konca 15. stoletja do sredine 16. stoletja in je kljub predelavam v 18., 19. in 20. stoletju ohranila bistvene značilnosti časa, v katerem je nastala. Igor Sapač arhitekturo gradu povezuje z gradbeniki, ki so v 16. stoletju prihajali iz področij okoli jezer Como in Garda ter beneškega zaledja v Notranjo Avstrijo. Za najimenitnejši del grajske stavbe velja arkadno dvorišče, ki ga raziskovalci datirajo v 40-ta leta 16. stoletja. Med renesančnimi stavbnimi členi tega časa ima poseben pomen heraldična plošča lastnika in naročnika gradnje Hansa Chistopha von Reichenburga. V 17. stoletju so zasuli grajski jarek in nad zasutjem ob severni in vzhodni strani dvorca uredili geometrično zasnovan renesančni park. Najpomembnejšo predelavo je Šrajbarski turn doživel  v drugi polovici 18. stoletja, ko je bil spremenjen v sodobno baročno rezidenco (bivalnim prostorom v nadstropju severnega, južnega in delno vzhodnega trakta so bili dodani imenitni baročni elementi od stavbnega pohištva do tlakov, poslikav in štukatur), barokizirana je bila vhodna fasada in v stilu baroka predelan grajski park. V vzhodnem delu južnega trakta so v 30-tih letih 18. stoletja uredili kapelo s tristrano zaključenim oltarnim delom pomaknjenim iz ostenja in prekritim s čebulasto streho. Prostor je bil najprej v 19. in nato v 20. stoletju predelan, oprema, oltar s sliko Valentina Metzingerja, pa izgubljena. Arkade, ki oklepajo križno obokane hodnike in v pritličju pravokotna okenca, ki imajo še gotsko posnete robove, so bile nekje v 18. ali 19. stoletju zazidane z vstavljenimi okni, a so danes ponovno odprte. V 19. in 20. stoletju stavba ni doživljala večjih sprememb, z izjemo odstranitve grajske kapele, ki so jo po vojni spremenili v stranišče.

Grad je danes brez interierja in, z redkim izjemami, brez opreme, o njuni podobi pa lahko sklepamo zgolj na podlagi virov, fotografij, pretežno iz 19. in začetka 20. stoletja, in najnovejših raziskav, ki jih je ob pripravi Konservatorskega načrta izvedel Restavratorski center. Tako lahko delno rekonstruiramo podobo notranjih prostorov gradu, kot so izgledali sredi 19. stoletja in ki se nam preko ohranjenih virov razkrivajo v takrat modnem bidermajerskem slogu. Graščinski arhiv je že leta 1910 Hrvaško-slavonska banka za parceliranje in kolonizacijo darovala Deželnemu muzeju za Kranjsko. Posavski muzej hrani baročne sani s Šrajbarskega turna, darilo cesarice Marije Terezije plemiču iz rodu Auersperg, izdelane sredi 18. stoletja na Dunaju. Nekaj kosov pohištva iz 19. stoletja, ki se jih povezuje z gradom, hrani Narodni muzej, izstopa pa zibelka z začetka 19. stoletja, katere provenienco raziskovalci zanesljivo povezujejo s Šrajbarskim turnom.

Šrajbarski turn se leta 1436 in 1455 omenja kot celjski fevd. Po izumrtju Celjskih, so njihovo posest za kratek čas prevzeli Habsuržani, nato pa imajo grad od druge polovice 15. stoletja v lasti vitezi Rajhenburški vse do leta 1570, ko se kot njegov lastnik omenja Janez Krstnik Valvasor. Po njegovi smrti je bil grad nato od 1581 do 1653 v lasti rodbine Moscon in  zatem od 1653, z izjemo kratkega lastništva Petra grofa Zrinjskega v obdobju 1653 do 1658, v lasti rodbine Auersperg. Zadnji lastnik iz te rodbine je grad leta 1903 prodal dvema poslovnežema iz Vrhnike in Verda,  posest pa je bila nato leta 1910 prodana Hrvaško-slavonski banki za parceliranje in kolonizacijo. Po koncu prve svetovne vojne leta 1918 jo je kupil Friedrich baron Gagern, nato pa je leta 1938 postala last družine Trenz iz Šentjerneja. Po drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran, dokler ni leta 1999 prešel v državno last.

Leta 1999 so bile z odlokom za spomenik državnega pomena razglašene enote Leskovec pri Krškem – Območje gradu Šrajbarski turn (EŠD 8772), Leskovec pri Krškem – Grad Šrajbarski turn (EŠD 317) in Leskovec pri Krškem – Mavzolej Anastazija Gruena (EŠD 10284).  Zadnji stanovalci so se iz gradu izselili leta 2009, istega leta pa je bil izdelan Konservatorski načrt za prenovo. Lea 2021 grad še čaka na prenovo, je prazen in brez namembnosti.